V petek, 19. 12. 2014, smo v Kulturnem domu v Spodnji Idriji organizirali že tradicionalno novoletno prireditev z naslovom »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem!« (Antoine de Saint-Exupéry, Mali princ). V njej so sodelovali učenci naše šole. Močno podporo prireditvi so dodali učenci devetih razredov, saj so samostojno pripravili plesno točko in bili pomočniki mlajšim ter pomagali pri tehnični izvedbi. Ponovno smo gostili učence Glasbene šole Idrija. Nastopajočim in njihovim mentorjem se iskreno zahvaljujemo.
Prireditev se je lepo povezovala in je potekala v sproščeni noti, saj smo se gledalci kar nekajkrat iz srca nasmejali. Prireditev ni bila predvsem komično zastavljena, ampak so se v njej prepletale globoke misli iz knjige Mali princ, iz katere smo vzeli naslov.
Na koncu naj poveva, da ne veva, ali je bil kriv čas, v katerem smo ali celotna prireditev, skratka, s prireditve smo vsi šli v pozitivnem duhu božično-novoletnih praznikov.
Ob tej priložnosti se zahvaljujemo staršem in krajanom, ki so za šolski sklad prispevali kar 886,13 EUR prostovoljnih prispevkov.
Matic E., Dejan G.
Utrinki:
Na prireditvi sem imel vlogo voditelja. Z malo treme, a lepo in gladko sem napovedal prireditev, zalomilo pa se je, ko sem odhajal z odra. Iskal sem prehod med spuščenimi zavesami, a ga nisem našel. Zgrabila me je panika. Ko sem le uspel priti v zaodrje, mi je srce še nekaj časa razbijalo, nato pa sem globoko zadihal in se umiril. V nadaljevanju sem program izpeljal brez zapletov.
Aljaž T.
Devetošolke smo nastopile s kavbojskim plesom. Že ko smo začele vaditi našo točko, nas je skrbelo, ali bomo imele dovolj časa za dobro pripravo. Skoraj vsak dan po pouku smo se dobile v mali telovadnici. Največ truda je vložila Manica Erjavec, ki si je izmislila koreografijo. Pomagale smo ji tako, da smo pobrskale po internetu, kako plešejo kavboji. Poiskale smo glasbo, ki je ustrezala naši koreografiji; odločile smo se za skladbo Cotton Eye Joe. Ko smo točko dobro izpilile, smo nastop posnele in si ogledale, kaj moramo še popraviti. Kljub zavzetemu delu so bile vaje bile zabavne in polne smeha.
Že na samem začetku pa smo vedele, kako bomo oblečene. Nosile smo črtaste srajce, kavbojke, in klobuke, potrebovale pa smo tudi čevlje, primerne velikosti. Anja je le s težavo dobila par čevljev, pa še ta naj bi bil večji za eno številko. Vendar ko ga je tik pred nastopom obula, ji je bil gromozansko prevelik. Tako je le kakšnih pet minut pred začetkom sošolko prosila za zamenjavo. Novi čevlji so ji bili malce premajhni, sošolka pa je morala nastopiti s čevlji, ki so ji bili za tri številke preveliki.
Nastja K., Hana T. in Anja Š.
Pred nastopom smo se uredile in pripravile na svojo plesno točko. Nekatere smo v parih ponavljale koreografijo, šle vmes na svež zrak, pri nekaterih točkah pomagale mlajšim in spremljale dogajanje na odru. Grabila nas je trema in vse smo postale neučakane. Zdelo se je, da je prireditev trajala tri ure, saj smo me nastopile zadnje. Ko je prišel čas, da gremo na oder, se je vse odvilo zelo hitro. Takoj ko smo pogledale gledalce, smo videle, da jih je bilo toliko, da so je zmanjkalo stolov. Na odru je bilo zelo malo prostora in nekateri gledalci, ki so stali na robu dvorane, so rekli, da vseh nastopajočih niso dobro videli. Nastop nam je dobro uspel in požele smo bučen aplavz. Na koncu pa smo vsi nastopajoči skupaj zaplesali na pesem Jelenček Rudolf.
Manica E., Ana H. in Neža T.
